1. Khšesćijanski čłojeko!
Zdže sem psindže mandželstwo,
Ja ći prajić ’cu.
Žadyn čłoj’k jo nej’ nutsstajił,
Bóh tón knez jo sam nutsstajił
Paradizu.

2. Dyž bje stworił Hadama,
Da wón jomu wusnyć da,
Zo wón pytnył nej’.
Wotewrił jom’ prawu stronu,
Z rebła stworił rjanu žonu
K mandželskej.

3. Tak je twerdžje mandželstwo
Zjazane pšez duchomnoh’
Šitkim mandželskim,
Zo so nechał nichtó zwažić,
Tónlej zjazk dy zas rozjazać
Hač do smerćje.

4. Ćežke je to mandželstwo,
Dyž so neje radžiło:
Kšiž a hubenstwo.
Sćerpnosć ’šitko pšewine,
Štož maš ćerpić, nezmine,
Bydž spokojom.

5. Pawoł praji: Mandželstwo
Jara wilka swjatosć jo
Kóždym mandželskim.
Khwal njet boha, lubuj žonu,
Duž dóstaneš nebja khrónu
Kraju jandželskim.

6. Kwasni hosćo, prošu was,
Nezabydžće na tón kwas!
Spomodliće so:
Zo by so tom’ nawoženi
A tež jeho młodej kneni
Pšeco derje šło.

7. Česni hosćo, njet ja du,
Mjer tón ja wam winčuju,
Wón nech pšindž na was.
Žohnuj bóh was wo-dnjo, nocy
Kiž ma ’šitko swojej mocy
Kóždžički čas.

8. Hercy renje džjełajće,
Lubi, weselje spjewajće,
A juskajće wy.
Pši tym ’cemy boha khwalić,
We wutrobach wopor palić
Hameń prajicy.