1. Hólčik je so woženił,
Na swoje wulke nezbožje.
’Zał je sej wón to žonišćo,
Tych lózy ludži džjećišćo.

2. Khljeb wona rady žereše,
Ničo pak džjełać nechaše;
Jenu ’nož kruwu mjeještaj,
Hišće sej ju nepodeještaj.

3. ›Mužo, ćjeŕ kruwu na hermank,
›Kuṕ namaj za nju twarowa,
›Zo móžemój jón z khljebom jjesć,
›Mój budžemój jón tójdy mjeć.‹

4. Muž tón tam kruwu ćjereše,
Za kruch ju khljeba pšedaše,
Hišće so jemu wele zda,
Zo wón ju droho pšedał je.

5. Muž tón tam domoj pšindžeše,
Swój kruch wón khljeba neseše,
Dyž pak wón domoj pšindžeše,
Da bje jom’ žona wumreła.

6. ’Šitke wón móšje spopada,
Kiž swojim domi mjeješe,
Z tymi wón swoju nebozu,
Pšeco tak k rowu doweze.

7. ’Šitke wón serpy zezbjera,
Kiž swojim domi mjeješe,
Z tymi wón swojej nebozy
Pšeco tak k rowu wozwoni.

8. Kupił wón husom kórc wowsa,
Zo drja spjewać wigiliu.
Husy te ’šón wows zežrachu,
Ha na wigiliu zabychy.