1. ’Nał je tón bohi wowčeŕ
Swoj’ bohe wowcki won,
Dyž ’šitcy ludžo spachu
A dobrym mjeri su.

2. Wubrał je jene jehnjatko
Ze swojoh’ stadleška,
Nes’ je tam lubcy, holičcy
Pod jeje komorku.

3. ›Spiš aby nespiš, holečo?
›Ći nesu jehnjatko.‹
»Wo jehnatko ći nerodžu,
»Nedašli rubiško.«

4. ›Och, rubiško ći nesmjem dać,
›Mać by me swaŕeła.‹
»Dyž rubiško mi nesmješ dać,
»Wo jehnjo nerodžu.«

5. ›Ja ’cu ći daći róžičkow
›’Šelakich barbičkow,
›Wot tych ty budžeš wjencaj wić,
›Wjencaj dwaj rućanaj.‹

6. ›Lubemu budžeš jedyn dać,
›Druhi za sebe ’zać.‹
»Što pomhataj mi wjencaj dwaj,
»Dyž luboh’ nekrydnu!«

7. ›Och, bydž ’šak z mjerom, holečo,
›Ty budžeš krydnyć me.‹
»Kajku by dał mi róžičku,
»Dyž budu krydnyć će?«

8. ›Prjene łopješko [orig.: łopjesko] zelene,
›Druhe pak ćerẃene,
›Tseće łopeško lesne tak
›Kaž twoje wašničko.‹