1. ›Spjewaj mi, holečo, weseły ’łós,
›Zo je mi słyšeći daloko,‹

2. ›Pšez te mi pola Łazowske,
›Pšez te mi mezy Złyčanske.‹

3. Holečo zaspjewa weseły ’łós,
Zo bješe słyšeći daloko:

4. Luby tón bježeše z piwa dom,
Nimo mi lubčički swojeje.

5. Z prawym tym wóčkom tak ’roznje ’lada,
Zo so jej banćiki zmahujeja.

6. ›Pše čo, mój luby, tak ’roznje ’ladaš,
›Zo so mi banćiki zmahujeja?‹

7. »Kada ja nedyrbu ’roznje ’ladać,
»Dyž sy ty jene tak khude džjećo.«

8. »Dyž sy ty jene tak khude džjećo,
»Ja pak sym wulkeho pšekupca syn.«

9. ›Nej sy to, luby mój, predy wedžił,
›Zo sym ja jena tak khuda holca?‹

10. ›Pše co sy łazył haj łazył zamnu,
›Po tych’lej piwnych mi wečorach,‹

11. ›Po tych’lej ćjemnych mi komorach,
›Po tych’lej ćmowych mi kućikach?‹

12. ›Wuspał sej radsjo swoju ’łojčku,
›Neščinił mučne sej swoje nohi!‹

13. Duž bydž ći, holečo, lubše łóžko,
Hač zo by dała so hólcam zawesć.

14. Hólcy ći holečo wobryča,
Khwilku za lubku ju pomjeja;

15. Khwilku za lubku ju pomjeja,
Potom pak zaso ju wostaja.

16. Hólcy ći maja dre lesnu ryč,
Ale we wutrobi falšnu mysł.

17. Hólcam tym wjeŕ jena stara ranca,
Predyn, hač jena młoda holca.